lajf je borba

zanimivo, kako karantena po hitrem vrtiljaku dogodkova vpliva na človeka ... razrežejo ti pol čeljusti, zašijejo rano in te s slavnim 'hladit, počivat in nikamor ven hodit' pošljejo domov.
in potem ležiš. sam. vse te boli, niti toliko moči nimaš, da bi preklel ves svet. preklel, ker se naenkrat dogaja tolko stvari, ker so vse izven dosega tvoje volje ali vpliva, ker ne moreš kričati, jokati, kaj šele govoriti. dobesedno. potem zaspiš. in mine dan, dva, tri. telo se celi. 'pa se celi tudi ostalo?' se oglasi nekje v tebi.
seveda se. le občutek je drugačen. ljudje smo čudna bitja. takoj vemo, ko mine fizična bolečina. ne boli me več in že tečeš naprej. a z notranjo je drugače. odhaja počasi in za seboj vedno pušča sledi. tudi ko je ni več, jo še vedno čutim. je kot vonj - parfum, ki ga zaznaš še dolgo po tem, ko je zapustila prostor.
a tudi ta sčasoma zbledi. zato zdaj že preganjam dolgočas, lovim nove ideje in odštevam ure, da ponovno ugledam luč sveta!