prazniki

a je še kdo na tem svetu tak kot jaz in mu grejo prazniki blazno na jetra?
pa ne gre za to, da jih ne bi marala že od vsega začetka, samo zato, ker so. sploh ne.
gre za občutek prisiljenega prijaznega sobivanja, ki naj bi ga občutili vsi in se potem čudno gledamo, ko večini ne uspe. kje pa piše, da moram ravno 8. aprila 2007 sedeti za obloženo mizo z nasmehom na ustih in iskrico v očeh s filmsko očarljivim nasmeškom na ustnicah ugrizniti v slasten zajtrk?
in gre tudi za bistvo praznikov, ki pravi, da hrana in vzdušje nista prava poanta. sta le morebitni stranski produkt, ki pride šele takrat, ko opravimo z vsemi ostalimi, res bistvenimi stvarmi. ljudje ju vse prepogosto zamenjujemo za glavno stvar, ki pa je od tu še daleč. nihče se ne poglobi vase - vsi si raje skačemo po glavi, utrujamo s svojimi problemi, težimo z umetnimi nasmehi in pričakujemo, da bomo doživeli TISTO ... sorry, no can' do. zato že dva dni poležavam doma, ne vem, kaj bi počela in se na smrt dolgočasim. ne težim nikomur, se držim zase ter upam, da čim prej mine. in priznam, morda se iz čiste trmaste žlehtnobe niti nočem potruditi. se podredim tej igri in tokrat zavestno sprejmem svoj del krivde - za spremembo izberem lažjo pot; raje to, kot boleče spreobračanje ljudi, ki mu ni videti konca.
tako - ne maram šunke ... pa pika.