pusti, naj te nosi voda

ko sem utrujena, se mi včasih vse okrog mene zazdi težje, skrivnostno in megleno ...
v temnih barvnih odtenkih počasnega posnetka in kliče po opojni melanholiji. groteskna mamljivost, ki vabi naj se prepustim. zaslišim nenavadno domačo, prijetno, a hkrati strašljivo pesem odisejevih siren, naj odjadram v svoj svet zasanjane samote, podložen z mehkim vinsko rdečim žametom, ki ga polnijo skrivnostni odmevi, prebliski preteklosti ter iluzije prihodnosti. ležim na postelji, skrčena; vse se vrti na vrtiljaku mojih misli, poslušam bizarne stihe poezije ob spremljavi mehkih melodij kitarskih strun. od strahu na plan prikličem slano toploto, ki kmalu pokrije obraz in me zaščiti pred celim zunanjim svetom. sem le jaz.
trenutek, kot vsako zdravilo - v majhnih količinah toplo zasilno zavetišče in poguben labirint, če ga nisi sposoben v pravem času silovito odsloviti, kot da ti nikoli ni nič pomenil ...