eva in jabolko

happy endings

2008-01-05T01:22:00.000+01:00

dolg dan. že zavito v odejo, pripravljeno za spanje, me prešine nepopisna želja po butasti romantični komediji. po tisti najbolj predvidljivi klaski 'boy meets girl', z bedastim zapletom in srečnim koncem. prebrskam med dvd-ji in najdem primeren dvd s filmom, ki ga še nisem uspela pogledati. uspeh zagotovljen. no, skorajda. po dveh urah, dveh čokoladnih tablicah, škatli keksov in kakavu zaprepadena obsedim na postelji. no happy end! ona zaživi na novo, on se preseli na drug konec sveta, napisi odjavne špice pa neusmiljeno režejo skozi ekran. in to naj bi bila moja tolažilna nagrada po celem dnevu. hvala lepa. tudi romantične komedije niso več to, kar so včasih bile. stvari včasih res nočejo iti po planu... tako kot v življenju ne moremo dobiti vsega, kar si želimo. očitno si moram tudi sama vbiti to v glavo.
znova in znova.

Humor

2007-12-06T12:39:00.000+01:00

vedno sem se imela za osebo s specifičnim - tudi črnim - smislom za humor, ki se ne počuti prizadeto ob vsaki najmanjši pikri ali ironični opazki. vendar zadnje čase opažam, da humor izgublja svoje meje. kar naenkrat je v njegovem imenu dovoljeno prav vse. kot bi žaljivke, nesubtilne šale tipa 's kladivo po glavi' in zateženo nerganje postale življenjski slog, vse lično zapakirano z naslovom 'ima smisel za humor'.
seveda ni potrebno posebej poudarjati, da potem sama postanem zatežena, zapeta in zoprna, ker se ponujenemu repertoarju ne smejim. obstaja tanka meja med humorjem in neprimernimi izjavami - imeti slab dan še ne pomeni dovoljenja za prosto prestopanje iz ene strani na drugo. Bistvo dobrega športnega zezanja sta inteligenca in smeh ob pravem trenutku s pravo osebo, zdravilo za slab dan pa pogovor, spanje ali večerno pivo v dobri družbi. tudi za osebe z nalepko 'ima smisel za humor'.

over and over

2007-11-27T22:26:00.000+01:00

ne samo, da premišljujem o obdobjih, glavo mi polnijo vzorci, ponavljanje dejanj in njih neizbežnost. kot da bi podoživljala en in isti dan v neskončnost, cepetala, kričala, si pulila lase, jokala, trepetala, upala, a se na koncu spet prebudila v eno in isto jutro. jutro, kjer poznam vsak zvok, vonj in neomajno slutnjo prihodnjega dne. vstopam v kožo bližnjih ljudi, zbiram drobce njihovih spominov in tujih prihodnosti, ki na koncu spolzijo skozi moje prste mojih dlani ne glede na vsa moja dejanja.

obdobja

2007-07-10T10:33:00.000+02:00

danes premišljujem o obdobjih. O tistih življenjskih intervalih, ki se spontano rodijo, razvijajo ter trajajo ali hitro minejo. in o tem, kako jih začneš pogrešati šele takrat, ko jih ni več. Subtilni prepleti krajev in dogodkov v času se mi vedno tako močno vsedejo v srce, da njihove tihe, a neizogibne prelomne metamorfoze vsakič znova zmedejo in prizadanejo. Zdi se mi, da moj notranji korak nikakor noče ujeti njihovega samosvojega tempa: ali odidejo mnogo prehitro ali se jih - nezaželjenih otepam še dolgo. takrat jih lahko le nemočno opazujem in si na tihem zaželim, da bi bila daleč stran. tako daleč, da ne bi več premišljevala o zamujenih priložnostih, preteklih trenutkih, fantastičnih spominih in strahovih prihodnosti.

mega3ce jackass

2007-06-14T10:29:00.000+02:00

dve leti nazaj smo se ob tem času vozili s sankami! remember that?? lol

BLOGRES

2007-06-10T11:04:00.000+02:00

BLOGRES - včeraj se je zgodilo ...
saj ne da sam pričakovala ne vem kaj. sem vmes stvar tudi že prespala - ampak bolj ko premišljujem, vedno bolj spoznavam, kako sama vase zaverovana in majhna je naša fdv-jevska medijska scena. vsi kar prekipevajo od samooklicane pomembnosti, stavek sploh ni stavek, če se ne začne z 'jaz' in zdi se da sta marketing in samopromocija, zavita v celofan brezbirižnosti in pristopa tipa 'jst sem tok kul, da mi u bistvu vi vsi tuki dol visite, sam če ste me pa že povabili, nej vam bo - itak vam bo pa takoj ratalo jasno, da sem JAZ car'. res me zanima od kod ta pristop glavnega na vasi, ki na mikroskopsko majhnem slovenskem medijskem prostoru tako nekritično greje vse naše MC-je.

in kako boleče v nebo vpijoča je drugačnost tujih predavateljev, ki so se nekje na poti do izgradnje lastne integritete naučili bebavo samohvalisanje in 'dol mi visi' govorico telesa zamenjati s skromno, a očitno visokokvalitetno predstavitvijo. vedno sem bila mnenja, da se dobro blago samo hvali. če veš, da si dober, tega tebi samemu pač ni potrebno izustiti ob vsaki priložnosti - se pa opazi samo po sebi, še posebej v mlakužah, kote je slovenija. še več, če čutiš potrebo po samohvali, potem prav gotovo nisi prepričan o svoji kvaliteti. očitno bo že držalo, da si na osebnem nivoju le najboljši lahko privoščijo skromnost.

eh, sicer pa - kaj pa vemo mi, mali blogerčki z zanemarljivo obiskanostjo in porazno majhnim številom klikov na svojih straneh tipa 'dragi dnevnik'.

mind catcher ...

2007-06-07T17:24:00.000+02:00

zadnje čase, ko se mi poglavi podi tisoč in ena misel (ah, roko na srce, kdaj pa se mi ne?) vedno cincam preden objavim kak post na blogu. se vsedem k računalniku, odprem ventil, napišem - kein problem! - ampak, ko mi roka popelje miško do levega spodnjega kota, kjer se cinično smehlja 'publish post' knofek redno omahujem. potem ponavadi po stari modrosti 'skoči in boš splaval' neusmiljeno kresnem po miški in v življenje porinem še eno od svojih blodenj.
ampak filing se ob tem spreminja. ko je misel še v moji glavi, je le moja. lahko se po mili volji igram z njo - jo preobračam, gnetem, zanikam, skrivam, si dovolim celo, da sploh ni resnična; morda je le želja, iluzija, možen razplet ali zlovešč črni scenarij ... njen pravi obraz se razkriva le meni.
in potem, ko se odločim, da jo delim z drugimi, okameni - izgubi svojo prožnost, kameleonski značaj; s pristriženimi krili obstane v kraji in času. napisane in izgovorjene besede zvenijo drugače. postanejo del realnosti, ne da se jih vzeti nazaj ali zanikati, tam so. vsak jih razume po svoje in moja absolutna moč nad njimi je izgubljena za vedno.

za vsako stvar pride svoj čas

2007-06-06T14:24:00.000+02:00

hecno, kako človek prenaša bulšit v življenju ...
neki časa se pustiš in igraš to igro, pa te malo nosi tok in kapljice polnijo posodo. ampak potem, ko je mera zares polna, ko kane odločilna kaplja čez rob, bi si mislil, da boš znorel, udaril po mizi in se začel dret - je reakcija poponoma drugačna. preprosto vstaneš in končaš to poglavje. ne najavljaš tega nikomur, se ne pogajaš, ne zganjaš drame, ne jokaš. greš. in to je to.

it's like a thunder without rain ... ... million pleasures but no satisfaction

2007-06-05T00:22:00.000+02:00

sto vprašanj in odgovor na vsa je enak - ne vem.
zavpij, zajoči, deri se, preklinjaj, smej se, govori, objemi! ne gre.
so dnevi, ko preprosto ne čutiš nič. prazno.
je kot zatišje pred nevihto brez nevihte ...

slab dan

2007-05-31T01:36:00.000+02:00

kako vstati, ko zvoni budilka in ti v glavi šumi zvok neprespanosti preteklih dni?
kako prenašti celodnevno sedenje pred računalnikom in nerazumljive svetlikajoče se raznobarvne linije na črni podlagi, ki naj bi se na koncu dneva zlile v zajeten kup preglednih listov pomembnega načrta?
kako veselo kramljati v babji družbi, glasno naročati tortice in se smejati, ko pa pred očmi še vedno plešejo črte iz ekrana, ki so se na poti do končnih listov izgubile v pomanjkanju časa, volje in bolečih ramenih?
kako voditi sestanek, planirati nove naloge in polniti koledar naslednjih dni v preglasnem lokalu ob tretjem pivu, nepričakovanih nemih srečanjih, zoprnih telefonskih pogovorih in polni glavi bučnega ženskega smeha, ki še vedno odzvanja v ušesih?
kako po pomirjajočemu polnočnemu čaju, kavi, paradižnku, siru in slabi vesti, da pravzaprav nekomu kradeš dragocen čas, namenjem drugim pomembnejšim opravilom, izkazati hvaležnost za trpko družbo in objem?

na vesel in nasmejan dan bi bilo vse to otročje preprosto ...

tko je

2007-05-18T00:53:00.000+02:00

že dolgo nisem pisala na svojem blogu. za premor imam tehtne razloge. pač pride čas, morda je včasih bolje le živeti, kot pisati...

lulanje

2007-04-20T10:41:00.000+02:00

sem pojav opazila tudi jaz, ampak sama ne bi mogla bolje povedati!
espila - you rock!
klik

lajf je borba

2007-04-19T16:43:00.000+02:00

zanimivo, kako karantena po hitrem vrtiljaku dogodkova vpliva na človeka ... razrežejo ti pol čeljusti, zašijejo rano in te s slavnim 'hladit, počivat in nikamor ven hodit' pošljejo domov.
in potem ležiš. sam. vse te boli, niti toliko moči nimaš, da bi preklel ves svet. preklel, ker se naenkrat dogaja tolko stvari, ker so vse izven dosega tvoje volje ali vpliva, ker ne moreš kričati, jokati, kaj šele govoriti. dobesedno. potem zaspiš. in mine dan, dva, tri. telo se celi. 'pa se celi tudi ostalo?' se oglasi nekje v tebi.
seveda se. le občutek je drugačen. ljudje smo čudna bitja. takoj vemo, ko mine fizična bolečina. ne boli me več in že tečeš naprej. a z notranjo je drugače. odhaja počasi in za seboj vedno pušča sledi. tudi ko je ni več, jo še vedno čutim. je kot vonj - parfum, ki ga zaznaš še dolgo po tem, ko je zapustila prostor.
a tudi ta sčasoma zbledi. zato zdaj že preganjam dolgočas, lovim nove ideje in odštevam ure, da ponovno ugledam luč sveta!

wag the dog*

2007-04-13T03:03:00.000+02:00

včasih počnem neumne stvari.
se zavestno pustim vleči za nos. dovolim nekaterim ljudem, da vplivajo na moje odločitve, pa čeprav sama dvomim v njihovo pravilnost. in vem, da si vsakič znova rečem 'ne bom več' - a kaj ko je tako prekleto težko. saj bi drugi na mojem mestu storili enkako, se tolažim ... a v brezpogojnem hlastanju za svojimi predstavami in v moji že pregovorni neučakanosti, me od časa do časa skušnjava premami. odidem s tokom in tvegam. pa bo, kar bo.
špela, danes je bila ena takih situacij - upam, da razumeš. ne vem zakaj ti sploh pišem tole, sploh pa ob tej uri. no, ja - lažem. vem. pa o tem kdaj drugič.

* "Why does a dog wag its tail? Because a dog is smarter than its tail. If the tail was smarter, the tail would wag the dog."

pusti, naj te nosi voda

2007-04-12T02:19:00.000+02:00

ko sem utrujena, se mi včasih vse okrog mene zazdi težje, skrivnostno in megleno ...
v temnih barvnih odtenkih počasnega posnetka in kliče po opojni melanholiji. groteskna mamljivost, ki vabi naj se prepustim. zaslišim nenavadno domačo, prijetno, a hkrati strašljivo pesem odisejevih siren, naj odjadram v svoj svet zasanjane samote, podložen z mehkim vinsko rdečim žametom, ki ga polnijo skrivnostni odmevi, prebliski preteklosti ter iluzije prihodnosti. ležim na postelji, skrčena; vse se vrti na vrtiljaku mojih misli, poslušam bizarne stihe poezije ob spremljavi mehkih melodij kitarskih strun. od strahu na plan prikličem slano toploto, ki kmalu pokrije obraz in me zaščiti pred celim zunanjim svetom. sem le jaz.
trenutek, kot vsako zdravilo - v majhnih količinah toplo zasilno zavetišče in poguben labirint, če ga nisi sposoben v pravem času silovito odsloviti, kot da ti nikoli ni nič pomenil ...

prazniki

2007-04-08T18:29:00.000+02:00

a je še kdo na tem svetu tak kot jaz in mu grejo prazniki blazno na jetra?
pa ne gre za to, da jih ne bi marala že od vsega začetka, samo zato, ker so. sploh ne.
gre za občutek prisiljenega prijaznega sobivanja, ki naj bi ga občutili vsi in se potem čudno gledamo, ko večini ne uspe. kje pa piše, da moram ravno 8. aprila 2007 sedeti za obloženo mizo z nasmehom na ustih in iskrico v očeh s filmsko očarljivim nasmeškom na ustnicah ugrizniti v slasten zajtrk?
in gre tudi za bistvo praznikov, ki pravi, da hrana in vzdušje nista prava poanta. sta le morebitni stranski produkt, ki pride šele takrat, ko opravimo z vsemi ostalimi, res bistvenimi stvarmi. ljudje ju vse prepogosto zamenjujemo za glavno stvar, ki pa je od tu še daleč. nihče se ne poglobi vase - vsi si raje skačemo po glavi, utrujamo s svojimi problemi, težimo z umetnimi nasmehi in pričakujemo, da bomo doživeli TISTO ... sorry, no can' do. zato že dva dni poležavam doma, ne vem, kaj bi počela in se na smrt dolgočasim. ne težim nikomur, se držim zase ter upam, da čim prej mine. in priznam, morda se iz čiste trmaste žlehtnobe niti nočem potruditi. se podredim tej igri in tokrat zavestno sprejmem svoj del krivde - za spremembo izberem lažjo pot; raje to, kot boleče spreobračanje ljudi, ki mu ni videti konca.
tako - ne maram šunke ... pa pika.

krajinarski pohod

2007-04-07T12:32:00.001+02:00

evo, pa smo dočakali.
Izola

'teeeej ...

2007-04-07T01:46:00.000+02:00

zamišljena sem odšla iz današnjega petkovega večernega pivička v mestu ... če boli prijatelja, boli tudi mene - še posebej pa, če gre za prijatelja s tako zgodovino.
sprejemamo odločitve in upamo, da nas te pripeljejo na cilj. zaman je iskati priložena navodila, zato ponavadi odločanje ni lahko. stisnit zobe, bit zvest samemu sebi, ne biti zadovoljen z nič manj kot najboljšim in nasloniti glavo prijatelju na ramo je največ in najmanj kar moramo in smemo pričakovati ...

high on life

2007-04-03T10:24:00.000+02:00

včasih se mi zdi da živim v poplavi skušnjav - pa ne tistih klasičnih, ki vsakomur pridejo kdaj pa kdaj na misel - packi, ne govorim o tem! ;)
v mislih imam življenjske situacije, v katere človek zaide in se že od vsega začetka zaveda, da se ne morejo dobro končati. se ne bo išlo po planih, spet bo na koncu vse obrnjeno na glavo, obešanje po prijateljevih ramah, v jok in na drevo ...
pa kaj, če je je občutek tako nepopisen! zadeta od življenja, od izkušnje, od občutka, za katerega vem, da ne bo dolgo trajal; da je pristen le v moji glavi.
je fer, da ga izkoristim?

daljnogled vol.2

2007-03-25T03:57:00.000+02:00

stojim na balkonu svojega stanovanja. sobota je. sama se lenobno pretegujem in pijem dišečo kavo v soju prvih žarkov. časopis, mehki copati in nezgrešliv vonj poletne jutranje ure, ki tako močno diši po dvojini. odtavam z mislimi v pretekle dni - izlet, večerja, štetje zvezd, domači kino in ... ko že podvomim v resničnost vsega, mi pritrdi ropot iz sobe. senca oplazi rob balkonskih vrat in vem, da je vse res.
tudi, če bo tako, bo dobro ...

zgornji pogled skozi daljnogled posvečam enemu izmed najzvestejših bralcev tega bloga v zadnjem času - da ne bo izgubil upanja v mojo prihodnost ;)

daljnogled

2007-03-24T18:51:00.000+01:00

danes sem nenapovedano spoznala dve nenavadni ženski. stari prijateljici v zrelih letih. obe sposobni, uspešni in neodvisni. ločeni. sta nagnali svoji malo slabši polovici, razlog očitno ni več pomemben. pravzaprav pozabljen.
sta mami, vsaka s svojo odgovorno službo, a se tu vsakdanjik zanju ne konča. potujeta, hodita po izletih, žurata, se ne obremenjujeta in uživata! besed kot so na primer babji žur' in 'martini party' nista pokopali v svojo malo črno skrinjico bolečih izkušenj preteklosti! kljubujeta neizprosnim pravilom naše doline šentflorjanske in živita v zapiku življenja. stop igra! kjer ni računice rezultatov in pričakovanj. šteje le izkušnja in pogum.
je že tako, da se ti najboljše stvari zgodijo nepričakovano, a po švicarsko točnem kozmičnem voznem redu. tako sem danes dobila vpogled v enega od možnih razpletov svoje prihodnosti. in je blo kul! :)

Menart je car! Croquis ...

2007-03-18T00:18:00.000+01:00

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv -
življenja otipljiva prispodoba.
V kozarčku konjak; nizko izpod roba;
in lužica tam, kjer se je polil.

Prst čopič je in lužica paleta;
lenobno rišem: hišica, drevo,
nad hišo sonce, klopica pred njo
in roža, ki ob roži se razcveta.

In še stezica, ki drži od hiše
in lepa žena, ki med rože leže…
A v tem natakar vljudno predme seže,
pobere vse in mizico pobriše.

In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,
kako opleta sem in tja s prtičem
in skoraj žalostno za njim zakličem:
"Gospod natakar, še en konjak, prosim!".

pred očmi, pa ne poznaš!

2007-03-18T00:15:00.000+01:00

ha, fotošoparji - a ste poznal tale trik?

http://www.creativetechs.com/tips/tip_movies/PS-BackgroundEraser.mov

www page countdown!

2007-03-14T01:57:00.000+01:00

še nekaj malega dni in dokončno bo postavljena spletna stran našega skupnega projekta! po najnovejših prognozah se je porod začel danes, dete pa bo samostojno in suvereno zadihalo v torek, 20. marca (meni potrpljenje res ne gre od rok ...)
www.life-conference.eu

spet

2007-03-13T21:49:00.000+01:00

sovražim, da me vsakič sproti potegne s seboj.
sovražim, da se ne morem zadržati.
sovražim, da nikoli ne morem odreagirati z razumom.
sovražim, da se vedno znova ponavlja ista zgodba.
sovražim, da na na koncu vedno jočem ...
... in ljubim, da mi vedno znova uspe zbrati moč in se podati na enako pot.

IKEA do Tokia!

2007-03-06T22:34:00.000+01:00

sreča

2007-03-04T09:41:00.000+01:00

sprašujem se, kako je možno, da človek pride tako daleč ...

ko koraki postanejo rutina, nič več ne iščeš novih ciljev, nič več radosti in spontanih dejanj. ne samo, da ne zaupaš več svojemu notranjemu glasu, še slišiš ga ne več. živiš kot programiran robot iz dneva v dan, na vsa vprašanja odgovarjaš enako, po ustaljenem vzorcu - ne na levo ali na desno, bog ne daj spoti; raje udobno in varno po avtoceti, ki si jo gradil pretekla dolga desetletja. kričiš, a si pereš možgane in si lažeš, da ne gre drugače, da si pogumen in zvest zamemu sebi. v resnici pa se še skregaš in udariš po mizi vsakič na enak način. z enakimi besedami. z enakim vrstnim redom. z enakim rezultatom - brez rezultata. ali nagon po preživetju pomeni ostati na zatohlem varnem mestu ali oditi in poskusiti znova, ko ni več kaj izgubiti?

ali je sreča res občutek, ki ga lahko dolgujemo nekomu drugemu?
staršem, otrokom, prijateljem, partnerju? ali srečo v svojem ozkem ego svetu vsak zasleduje sam? ni bolj pošastnega pritiska, kot občutek, da svojo srečo nekomu dolguješ. je čustvena manipulacija, ki ji ne ubežiš. morda ni izkazana neposredno 'moraš biti srečen!', morda jo začutiš sam, ker vidiš kaj vse je nekdo naredil za to, da bi jo ti našel. ali zgolj zato, ker se ti zdi, da družba to pričakuje od tebe.

smešno, kako vsi živimo v zmoti. kako težko jo je videti, ko pa je vse tako kristalno jasno - z njo se ne trguje, ne dolguje in manipulira. nihče je ne prinese ali najde, pride sama od sebe. prikrade počasi, a z vso gotovostjo tega sveta. pomeni zmožnost svobodne izbire in dinamičnost življenja. ustaljenost rutine pod pretvezo miru je sreča zlomljenih ljudi.

sun city

2007-02-26T01:16:00.000+01:00

dejan & co., uživali smo! ;)

4' 33''

2007-02-24T16:03:00.000+01:00

kot smo na tem mestu nekoč že ugotovili - povedati je treba resnico, biti zvest sam sebi, ne glede na druge! zato bi včasih človek z največjim užitkom odprl vse ventile in se razpisal nad kakim nezaslišanim dejanjem neke tretje osebe, ki nas je prizadela ali nam naredila krivico. a tega preprosto ne naredi. a ne zaradi dotične tretje osebe, zaradi sebe! zato ta trenutek ohranjam nivo. molčim. a vseeno na glas povem: taki primeri obstajajo in neizrečena beseda naj se ne enači z odsotnostjo fenomena.

konferenca CGP

2007-02-22T19:33:00.000+01:00

tadaaaa!
konferenca je dobila logotip in osnutke za majčke! vsi smo blazno zadovoljni, vse zasluge gredo Andreji Vekar. klanjamo se!

sonet

2007-02-11T18:52:00.000+01:00

tole sem našla doma na zaprašenih policah

HIJENA
Vkup hitimo po savani,
vsem nam po želodcu kruli,
trop, ves mračen, se prihuli
blizu, kjer so levi zbrani.

In ti kralji, vsi mogočni
trgajo meso, kosti drobe
v prah, brez misli se maste,
ko plen ubijó, tam krvoločni.

Tudi mi bi radi bili
pri tej mizi, družno vsi,
ki vonj v nozdrvi živi sili

nam sladak, gorak. Zavoljo
lakote brezmejne misli ni -
podajmo se v smrt, v koljó.

LASTOVKA
Kot sneg, ki tiho beli vse doline,
pride zima nad življenja polno plan,
vse redkeje prebudi me svitli dan,
vse bolj se zdi, da nikdar več ne mine.

Temačno vzdušje kot črn nočni vran
veselo pesem grobo mi prekine,
z veseljem smeh mi vred v prepad odrine -
ves je svet z ograjo žalosti obdan.

Takrat razprejo se mi drobna krila;
proč od mraza in zloveščega hladu
zletim, pred svetom bi se rada skrila.

Saj preteklo še bo grenkega potu,
preden zimo v srcih bo stopila
ena lastovka pomladnega miru.

tole je nastalo pri pouku slovenščine v 3. letniku gimnazije, avtor prve pesmi je matej rajk, drugo sem napisala sama. v paru sta bili objavljeni v domačih vajah 2000/01, največje zasluge pa gredo, kot vedno, ko se govori o gimnazijskih letih, naši zlati tršici mateji gomboc.
fino smo se meli!

zobna miška

2007-02-10T19:09:00.000+01:00

v sredo se je le zgodila moja nočna mora, za katero se je naposled izkazalo, da sploh ni za umret grozna ...
... no, ja.
po tričetrt ure injekcij, rezanja, čudnih vonjav, še bolj čudnih zvokov in približno sedmih šivih pri mojem zobnem kirurgu sem lažja za dva modrostna zoba! sledi dvodnevna agonija v bolečinah, krvavih blazinah in neprespanih nočnih urah, potem pa se stvar normalizira in človeku preseda le še dvojni obseg obraza z zajetnim podbradkom in pogled na slamico, po kateri zadnje dni konzumira zmiksano hrano. ni čudno, da vsi starši novorojenih otročičkov bijejo boje za vsak grižljaj, ki ga njihova vreščeča štruca uspešno pogoltne v svoj zbirčni želodec - tudi meni se ob faširanem brokoliju že pošteno kolca po konkretnem ugrizu v celo jabolko, ugrizu v karkoli pravzaprav!

in potem je tu še dobra stran cele zadeve. sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje toliko časa preležala v postelji! spim do pol dvanajstih dopoldne, mama me streže kot princesko (shout out za mojo herojsko mamo!!!), vsi so prijazni z menoj in mi velikodušno namenjajo prijazne besede! kadar pa sem sama s seboj, sežem po računalniku in sezono za sezono požiram Sex and the city. zanimivo, da si človek vzame čas zase in za lenobo šele takrat, ko se ruvajo zobje!

bo že držalo - zobna miška vedno prinese darilo! :)

ceterum censeo cartaginem esse delendam!

2007-02-05T18:08:00.000+01:00

dones sem odpisala svoj zadnji izpit!!!!
in zdej bi morala bit vesela in ga pit v kakem bližnjem lokalu, pa sem preveč utrujena in preveč mi leži na duši naslednja zadeva: zastrašujoča je količina opravljenih izpitov, kjer profesorji študentom prodajajo bučke! včasih je veljalo na izpitih ravno obratno, da si ti, bogi študentek (ki se ti ni uspelo naučiti vse snovi), mislil, da boš s svojim blefiranjem nategnil prfoksa in se ob tem praviloma uštel, saj se starih mačkov pač ne da nategnit.
situacija se očitno obrača - čas polihistorjev, ljudi s širokim znanjem in Profesorjev (z veliko), ki jim človek brez oklevanja da rispekt je očitno minil. kaže se tendenca naduvanih povzpetnikov, ki jim je kaj malo za znanje svojih učencev. titule (ala dr., prof., doc. ...) pred imenom so postale predmet šopirjenja, kvalitetno podajanje snovi na predavanjih je tako ali tako izumrlo z izumom PowerPointa (ja, Bill Gates je umoril staro dobro tablo. Microsoft, hvala ti!), izpiti pa ... Sama zase brez problemov lahko trdim, da se mi ni problem učiti različnih zadev. ali ima vezo z mojim študijem ali ne - vse se da, če je le zanimivo in ima nek smisel. ampak zadnje čase ti profesorji (z malo!) od mene na izpitih zahtevajo poznavanje zastarelih statističnih podatkov; marginalnih dejstev, ki so v drobnem tekstu napisane v učbeniku na strani 247; dogovore tipa a,b,c,d,e,f, obkroži; da o mikroskopskih podrobnostih popolnoma nepomembnih stvari niti ne govorim! zdej pa mene zanima, če mi lahko kdo na tej gnili ljubljanski univerzi pove, zakaj je to tko blazn kul?!? kaj se je zgodilo s poglobljenim razumevanjem kompleksnih tematik, debatami, različnimi argumentacijami, esejskimi tipi vprašanj, zdravo kmečko logiko, interdisciplinarnostjo in povezovanjem snovi med seboj?
da spravim tale svoj traktat v očitno modernejšo obliko:

kakšen prijem bi uporabili pri dvigovanju kvalitete študija na ljubljanski univerzi? obkroži!
a) odpuščanje nesposobnih profesorjev
b) sprememba sistema, uvajanje zunanje evalvacije, zunanjh habilitacij in javnih razpisov za delovna mesta predavateljev
c) sodelovanje gostujočih tujih profesorjev v učnem procesu
d) uvedba šolnin in štipendijskega sistema ter s tem devize za večjo kvaliteto študija

˝Profesor, a je pri zadnjem vprašanju možnih več odgovorov?˝

v celofanu ali brez?

2007-02-05T17:45:00.000+01:00

danes že cel dan premišljujem ali je fer, da v temle blogu objavim svoje občutke, pa četudi vem, da lahko s tem nekoga prizadanem. priznam - sede mi vsake par dni odpret svoj ventil in se razpisat o stvareh, ki mi rojijo po glavi. ampak, ali za zapisane besede tudi velja kak meni nepoznan kodeks? ali lahko v poste vključujem druge ljudi, svoje prijatelje, kolege in znance? ljudi, ki so mi blizu in jih najmanj na svetu želim prizadeti.
ali lahko pišem odkritosrčno in tvegam morebitne zamere, ali raje uvedem cenzuro in se zavoljo dobih odnosov odločim za varnejšo varianto in določene stvari zadržim zase? in nenazadnje, ali je to potem še moj ventil ali le še ena stvar, pri kateri je treba pazit na zunanjost?
po pravici povedano se še nisem čisto odločila ... vsekakor je treba za pisano besedo prevzeti odgovornost. zato zaenkrat ostajam zvesta sama sebi, pišem, kar mi leži na srcu, si sama zarisujem smiselne omejitve in se zato tukaj in zdaj že na začetku opravičujem vsem, ki moje zapiske (na tem blogu in drugod) jemljejo osebno. niso osebni! so le odsev mojega videnja različnih situacij - that's just me. like it or not.

včasih smučam hit, včasih pa počas

2007-02-04T11:19:00.000+01:00

A niso smešni teli žuri, kjer so vsi okol tebe zadovoljni ob svojih kozarčkih z alkoholom, ti pa iz nevemkaterega razloga že ostajaš trezen ... Vsaj meni se takrat ponavadi zazdi, kot da sem zaprta v škatlo, ki se iz minute v minuto krči in grozi, da se bo zgrnila name in me pogoltnila v svojo notranjost. Zadrega nastale situacije pa se ironično skriva drugje: izhod iz zlovešče mučilne napravice je namreč le en obrat avtomobilskega ključa stran - včasih preprosto pač ni dan za družbo. a se tega človek zaradi obzirnosti do organizatorja zabave kar ne more in noče poslužiti. preprosto se ne spodobi! tud jaz bi najraje postrelila ljudi, ki jih povabiš na žurko in potem čez eno uro že začnejo vzdihovat, da so zaspani in vedno pogosteje pogledujejo proti uri. Zato človek pridno nazaj zapre vrata svojega klavstrofobičnega prostorčka, si nadene nasmeh na obraz in se prisili v uživanje celotnega dogajanja. Tako potem mimogrede mine kaka urica, dve, ob katerih dejansko tudi uživaš, malo počvekaš, zapoješ (ali pa tudi ne?) ali se zavrtiš na plesišču. In naposled notranji glasek le pritlehno in zmagoslavno proslavi svojo zmago, ko na avtobanu odšteješ tisti evro, dva za cestnino ...
Izkupiček?
Meglen spomin na zabavo, ki je nekomu pomenila veliko več kot tebi, tri ure manj spanca kot ponavadi in mešan občutek izkazane obzirnosti in spoštovanja do dobrega prijateljstva, saj veš da trud pravzaprav ni bil dovolj.

sama sem si kriva ... obljubim, da naslednjič vržem spalno vrečo na zadnji sedež in takoj po prihodu stankam vsaj eno veliko pivo!

reši se, kdor se more ...

2007-02-03T00:18:00.000+01:00

pravijo, da je najboljša poteza, ki jo človek lahko naredi, ko ga prevevajo depresivne blodnje, da gre spat.
lahko noč.

za bonboniero

2007-02-01T00:02:00.000+01:00

bonboniera,
kaj pa nikoli ne imeti ničesar? ne hoteti zaradi možnosti izgube, pomeni imeti in se še pritoževati nad tem ...

jaz pravim, hočem! pa četudi izgubim. na koncu si itak sam s seboj.

Babilon

2007-01-25T23:01:00.000+01:00

vsake toliko časa človek vidi film, od katerga si lahko zadet še kar precej časa ...
tale je eden izmed njih: babilon
ostala brez besed

sneži

2007-01-24T23:35:00.000+01:00

sneži.
prvič to zimo.
bela je kot praznina, ki čaka svoj novi namen. kot nov začetek. kot nedolžen in nepokvarjen mir.
vsaj za ta večer.

let it snow ...

pleši, pleši črni kos!

2007-01-22T23:00:00.000+01:00

ravnokar sem si ogledala Dirty Dancing 2. film totalen poden, ampak človek ob njem nehote začne mal migat z boki zraven. in po dolgem času sem spet začela malo razmišljat o plesu.
ples. nadzorovati svoje telo in istočasno izgubiti nadzor. čutit vsak gib in dotik. ena najbolj prvinskih stvari, ki jo človek lahko počne in začuti. zlitje misli in giba, fizična manifestacija metafizičnosti.
ljudje različno dopuščamo svojim mislim oditi lastno pot. stvar je brez dvoma pogojena s kulturnim ozadjem, okoljem in družb; odvisna tudi od našega karakterja, izkušenj, situacije in čustev. kar za nekatere predstavlja rutino ali nekaj vsakdanjega in nevrednega razmišljanja, drugi dojemajo kot obred. obred s krhkim ravnotežjem svoje dinamike, nepredvidljiv in skrivnosten, odvisen od trenutka samote, dvojine ali energije občinstva.
pino mlakar je nekoč dejal, da je ples kot molitev. ne bi mogel imeti bolj prav.

direkt vol.2

2007-01-20T13:08:00.000+01:00

pa smo že mislili, da je bla samo dobra fora ...
pa je tud naša družina dočakala direktov napad. očitno se jim res zdi, da se je treba na vse spravt. sej bi kej komentirala, pa se raj ne bom spuščala na ta nivo.

o oknih in izpitu

2007-01-19T00:01:00.000+01:00

v stanovanju se bleščijo nova okna. končno! zaradi mojega pikolovskega očesa je situacija potrebna še finalnega friziranja, ki bo na vrsti drug teden. vse, kar ni izpit iz okoljskega prava bo na vrsti drug teden. sem se morala danes prav zadrževati, da si nisem za jutri splanirala izleta v ikeo po službi. ne, ne smem ...
še dva izpita do konca. samo še dva!

kaj folku ni jasn?!?

2007-01-15T17:13:00.000+01:00

dons se mi odvija en ekstra bizaren dan. najprej me je po službi na pumpi nadrl nek testosteronski pezde, ker sem pred njim zapeljala do črpalnega mesta. sori, če mam pač boljše reflekse, se ne obotavljam in ne vrtim volana samo zato, da se neki dogaja in - groza vseh grozot - sem po vrhu še ženska! to moške vedno totalno useka po egu - če ga nadmudri bejba v katerikoli dejavnosti, povezani z jeklenimi konjički! jst pravm samo: NAVADTE SE, emancipacija je prasica!

druga, še mal bolj strah zbujajoča stvar, pa se mi je zgodila pol ure za tem pred banko. hotela sem si pogledat, kdaj naša lokalna banka ob delavnikih zapira svoja vrata. in pred tablo ob vhodu stoji simpatičen svetlolas fantič, kakih štirih let. roka mu počiva na držalu otroškega vozička, v katerem mirno spi njegov bratec/sestrica. staršev nikjer. sklonim se k tabli, mali pa me s strupenim pogledom premeri in mi suvereno iz svojega metra višine zabije v glavo: ˝kva je?? zgin!˝ pa sej to ni res. ko se končno izvijem iz šoka, se iz mene vsuje ogorčeno oštevanje tipa 'mulc nevzgojen, a je tebe sploh kdo kdaj vzgajal'. nato se obrnem na peti, odkorakam proti domu in pred banko pustim to bitje, ki mu iz oči, tokrat namesto razvajenosti, sije popolna zaprepadenost. verjetno takih besed še nikoli ni slišal v življenju, zato lahko z lahkoto trdim, da sva iz opisanega dogodka zaprepadena izšla oba. očitno se dandanes tudi otrokom zdi, da se je fino emancipirat ...

aja, in še vedno ne vem, kdaj se zapre naša banka!!!

the wheels on the bus go round'n round

2007-01-14T20:40:00.002+01:00

človek se v določeni točki življenja počuti, kot da stoji na vrhu sveta. svet se ti zdi kristalno jasen, preveva te filing, da te nič ne more vržt iz tvojega prestola samozavesti. preteklost je razčiščena, sedanjost zanimiva, prihodnost diši po novem in privlačnem. če bi živeli v ameriškem filmu, bi se v takem trenutku čez ekran začeli rolat napisi in igrala bi pocukrana osvobajajoča glasba… jah, sam kaj, k se ful mal folka pol vpraša, kaj se zgodi, ko se lepi junak in njegova izbranka odtrgata iz strastnega od poljuba, drug drugemu začneta filat svoje sranje in sčasoma podpišeta ločitvene papirje. ko te začnejo matrat stvari iz preteklosti, za katere sploh nisi vedu, da še lahko spet kdaj pridejo na površje, ko sedanjost postane rutina in preteklost izginja v kopreni megle.

reality check. wejki, wejki! kolo sreče se okreče in spet se znajdeš na dnu in si iščeš pot navzgor. jeba. in nč druzga. in kar je še večja jeba, je to, da se opisano kolobarjenje pojavlja na večih nivojih našega (no ja, vsaj mojega) lajfa. eno so uni mini mesečni in tedenski cikli, ko ti niha razpoloženje, druga - velik bl komplicirana - stvar pa so velika nihanja, ki trajajo lahko leta. in na dnu mejijo na pravo depro - tako, direkt za na kavč; na vrhu pa te popade totalen rush, cele mesce se lahko šopaš z energijo in na tem egotripu furaš multitask do meja svojih zmožnosti. in kar je najbl sick, je to, da cela kolobocija nima neke blazne zveze z zunanjim svetom in ljudmi, ki te obdajajo. lahko maš popoln job in najlepšega tipa, pa pride mim en trenutek, kratka epizoda, pogled, filing, karkoli; stisne gumbek in ‘puf!’ - down again…
sam nekak se je treba sprjaznit stem kolesjem, ker nenak ne kaže, da bi lahko v kratkem računali na kako okvaro. po dugi strani pa so lahko nihanja tud kul. če jih sprejmeš, posvojiš, odkrivaš … vsaj veš, da boš nekoč dosegel filing popolne sreče, pa tud če na račun najbl bizarnih depresij. in presenečenje, nepredvidljivost tega procesa nosi s seboj svojevrsten pridih skrivnostnosti. you never know what u’re gonna get. verjetno pa se človek s starostjo in izkušnjami navadi tudi na to in postane vdan v usodo. dobi svoj mir. nič več nihanja, nič več depresij, nič več srečnih egotripov.

verjetn tko tud mora bit.

konferenca, vol. 1

2007-01-14T13:20:00.000+01:00

še z ene parimi kolegi na BF smo se spravl organizirat en projekt k se mu reče Mednarodna konferenca študentov biotehniških ved (International Life Science Student’s conference). sej že ime dost pove. stvar bo potekal v novembru letos in mi smo tuki da organiziramo … vse. pomoje bo še ful zabavno, dela puno in upam, da se bomo kej naučil. trenutno smo v fazi postavljanja in oblikovanja internetne strani. ko bo stvar redi, jo objavim.

mejkover

2007-01-13T20:50:00.000+01:00

v petek sem se totalno postrigla in zdej mam kratke lase - čist blond in sploh čist drgač kt prej. a veš, k si človk včasih ob listanju kake blazne intelektualne ženske revije reče ‘pismo, tale bejba pa hudo dobr zgleda s tole kratko čupo!’

… no, zdej sem končno tud jst nardila korak v tej smeri in sem zadovoljna! ;)

copatki

2007-01-06T23:59:00.000+01:00

letos sem dobila eno najbl hudih daril za praznike. od maje. copatke! naredila jih je sama, jaz jih pa z največjim veseljem nosim. maja, respect! ;)

mine leto

2006-12-30T18:14:00.000+01:00

lihkar sem po dolgem času spet gledala videospot od guštija in polone - mine leto. ja tist, v katerem se onadva v avtu odpravita na road trip na morje. luštkan spot, še bl lušten komad, ampak … sem tokrat prvič opazila, da v avtu nista privezana! c c c … tega pa noben ni guštiju še pod nos metal, ajaj, gušti!

007, vse naj naj

2006-12-26T17:12:00.000+01:00

direkt

2006-12-26T16:45:00.000+01:00

'dober dan, iz revije direkt kličem in me zanima, če bi gospodična eva mela jutri ob šestih kej časa za en pogovor’

‘ammm …’ v mislih že snujem bojni izbruh in brusim nože, potem pa smeh. nezgrešljivi ivotov smeh na drugi strani slušalke!

pa me je skoraj doletela popolna nočna mora. ne vem zakaj mi ob podobnih zadevah vedno znova zaledeni kri v žilah. se je očitno res treba sprijaznit z dejstvom, da si lahko na udaru takšnih in drugačnih medijev in različnega folka zaradi situacij, ki s tabo nimajo kaj dosti opraviti. se pač znajdeš v njih. ne po svoji volji, morda le zato, ker se družiš z določenimi ljudmi ali ker nosiš ta in ta priimek …

jaz sem jaz. pika. ampak, ivo - fora je bla pa dobra! :)

let there be light

2006-12-25T20:15:00.000+01:00

počasi prihajam iz depresivne faze svojega neverending menjajočega se cikla, ki mu očitno ne morem ubežat. ne bom delala novoletnih sklepov. kar je bilo je bilo, pustmo stat. nov je le blog. našel ga bo, kdor ga bo hotel. me prav zanima, kako se bova razumela. stalnice in vsakodnevna rutina mi že tko al tko povzročajo preveč težav. ampak vseeno - dejmo probat. pred kratkim mi je nekdo rekel, da bi se morala poskusit v pisanju, bojda tako v zvezdah piše … ne vem še čist dobr, al bi verjela al ne, ampak ker mam rada izziv - pa dejmo!