torek, 10. julij 2007

obdobja

danes premišljujem o obdobjih. O tistih življenjskih intervalih, ki se spontano rodijo, razvijajo ter trajajo ali hitro minejo. in o tem, kako jih začneš pogrešati šele takrat, ko jih ni več. Subtilni prepleti krajev in dogodkov v času se mi vedno tako močno vsedejo v srce, da njihove tihe, a neizogibne prelomne metamorfoze vsakič znova zmedejo in prizadanejo. Zdi se mi, da moj notranji korak nikakor noče ujeti njihovega samosvojega tempa: ali odidejo mnogo prehitro ali se jih - nezaželjenih otepam še dolgo. takrat jih lahko le nemočno opazujem in si na tihem zaželim, da bi bila daleč stran. tako daleč, da ne bi več premišljevala o zamujenih priložnostih, preteklih trenutkih, fantastičnih spominih in strahovih prihodnosti.