Babilon

vsake toliko časa človek vidi film, od katerga si lahko zadet še kar precej časa ...
tale je eden izmed njih: babilon
ostala brez besed

sneži

sneži.
prvič to zimo.
bela je kot praznina, ki čaka svoj novi namen. kot nov začetek. kot nedolžen in nepokvarjen mir.
vsaj za ta večer.

let it snow ...

pleši, pleši črni kos!

ravnokar sem si ogledala Dirty Dancing 2. film totalen poden, ampak človek ob njem nehote začne mal migat z boki zraven. in po dolgem času sem spet začela malo razmišljat o plesu.
ples. nadzorovati svoje telo in istočasno izgubiti nadzor. čutit vsak gib in dotik. ena najbolj prvinskih stvari, ki jo človek lahko počne in začuti. zlitje misli in giba, fizična manifestacija metafizičnosti.
ljudje različno dopuščamo svojim mislim oditi lastno pot. stvar je brez dvoma pogojena s kulturnim ozadjem, okoljem in družb; odvisna tudi od našega karakterja, izkušenj, situacije in čustev. kar za nekatere predstavlja rutino ali nekaj vsakdanjega in nevrednega razmišljanja, drugi dojemajo kot obred. obred s krhkim ravnotežjem svoje dinamike, nepredvidljiv in skrivnosten, odvisen od trenutka samote, dvojine ali energije občinstva.
pino mlakar je nekoč dejal, da je ples kot molitev. ne bi mogel imeti bolj prav.

direkt vol.2

pa smo že mislili, da je bla samo dobra fora ...
pa je tud naša družina dočakala direktov napad. očitno se jim res zdi, da se je treba na vse spravt. sej bi kej komentirala, pa se raj ne bom spuščala na ta nivo.

o oknih in izpitu

v stanovanju se bleščijo nova okna. končno! zaradi mojega pikolovskega očesa je situacija potrebna še finalnega friziranja, ki bo na vrsti drug teden. vse, kar ni izpit iz okoljskega prava bo na vrsti drug teden. sem se morala danes prav zadrževati, da si nisem za jutri splanirala izleta v ikeo po službi. ne, ne smem ...
še dva izpita do konca. samo še dva!

kaj folku ni jasn?!?

dons se mi odvija en ekstra bizaren dan. najprej me je po službi na pumpi nadrl nek testosteronski pezde, ker sem pred njim zapeljala do črpalnega mesta. sori, če mam pač boljše reflekse, se ne obotavljam in ne vrtim volana samo zato, da se neki dogaja in - groza vseh grozot - sem po vrhu še ženska! to moške vedno totalno useka po egu - če ga nadmudri bejba v katerikoli dejavnosti, povezani z jeklenimi konjički! jst pravm samo: NAVADTE SE, emancipacija je prasica!

druga, še mal bolj strah zbujajoča stvar, pa se mi je zgodila pol ure za tem pred banko. hotela sem si pogledat, kdaj naša lokalna banka ob delavnikih zapira svoja vrata. in pred tablo ob vhodu stoji simpatičen svetlolas fantič, kakih štirih let. roka mu počiva na držalu otroškega vozička, v katerem mirno spi njegov bratec/sestrica. staršev nikjer. sklonim se k tabli, mali pa me s strupenim pogledom premeri in mi suvereno iz svojega metra višine zabije v glavo: ˝kva je?? zgin!˝ pa sej to ni res. ko se končno izvijem iz šoka, se iz mene vsuje ogorčeno oštevanje tipa 'mulc nevzgojen, a je tebe sploh kdo kdaj vzgajal'. nato se obrnem na peti, odkorakam proti domu in pred banko pustim to bitje, ki mu iz oči, tokrat namesto razvajenosti, sije popolna zaprepadenost. verjetno takih besed še nikoli ni slišal v življenju, zato lahko z lahkoto trdim, da sva iz opisanega dogodka zaprepadena izšla oba. očitno se dandanes tudi otrokom zdi, da se je fino emancipirat ...

aja, in še vedno ne vem, kdaj se zapre naša banka!!!

the wheels on the bus go round'n round

človek se v določeni točki življenja počuti, kot da stoji na vrhu sveta. svet se ti zdi kristalno jasen, preveva te filing, da te nič ne more vržt iz tvojega prestola samozavesti. preteklost je razčiščena, sedanjost zanimiva, prihodnost diši po novem in privlačnem. če bi živeli v ameriškem filmu, bi se v takem trenutku čez ekran začeli rolat napisi in igrala bi pocukrana osvobajajoča glasba… jah, sam kaj, k se ful mal folka pol vpraša, kaj se zgodi, ko se lepi junak in njegova izbranka odtrgata iz strastnega od poljuba, drug drugemu začneta filat svoje sranje in sčasoma podpišeta ločitvene papirje. ko te začnejo matrat stvari iz preteklosti, za katere sploh nisi vedu, da še lahko spet kdaj pridejo na površje, ko sedanjost postane rutina in preteklost izginja v kopreni megle.

reality check. wejki, wejki! kolo sreče se okreče in spet se znajdeš na dnu in si iščeš pot navzgor. jeba. in nč druzga. in kar je še večja jeba, je to, da se opisano kolobarjenje pojavlja na večih nivojih našega (no ja, vsaj mojega) lajfa. eno so uni mini mesečni in tedenski cikli, ko ti niha razpoloženje, druga - velik bl komplicirana - stvar pa so velika nihanja, ki trajajo lahko leta. in na dnu mejijo na pravo depro - tako, direkt za na kavč; na vrhu pa te popade totalen rush, cele mesce se lahko šopaš z energijo in na tem egotripu furaš multitask do meja svojih zmožnosti. in kar je najbl sick, je to, da cela kolobocija nima neke blazne zveze z zunanjim svetom in ljudmi, ki te obdajajo. lahko maš popoln job in najlepšega tipa, pa pride mim en trenutek, kratka epizoda, pogled, filing, karkoli; stisne gumbek in ‘puf!’ - down again…
sam nekak se je treba sprjaznit stem kolesjem, ker nenak ne kaže, da bi lahko v kratkem računali na kako okvaro. po dugi strani pa so lahko nihanja tud kul. če jih sprejmeš, posvojiš, odkrivaš … vsaj veš, da boš nekoč dosegel filing popolne sreče, pa tud če na račun najbl bizarnih depresij. in presenečenje, nepredvidljivost tega procesa nosi s seboj svojevrsten pridih skrivnostnosti. you never know what u’re gonna get. verjetno pa se človek s starostjo in izkušnjami navadi tudi na to in postane vdan v usodo. dobi svoj mir. nič več nihanja, nič več depresij, nič več srečnih egotripov.

verjetn tko tud mora bit.

konferenca, vol. 1

še z ene parimi kolegi na BF smo se spravl organizirat en projekt k se mu reče Mednarodna konferenca študentov biotehniških ved (International Life Science Student’s conference). sej že ime dost pove. stvar bo potekal v novembru letos in mi smo tuki da organiziramo … vse. pomoje bo še ful zabavno, dela puno in upam, da se bomo kej naučil. trenutno smo v fazi postavljanja in oblikovanja internetne strani. ko bo stvar redi, jo objavim.

mejkover

v petek sem se totalno postrigla in zdej mam kratke lase - čist blond in sploh čist drgač kt prej. a veš, k si človk včasih ob listanju kake blazne intelektualne ženske revije reče ‘pismo, tale bejba pa hudo dobr zgleda s tole kratko čupo!’

… no, zdej sem končno tud jst nardila korak v tej smeri in sem zadovoljna! ;)

copatki

letos sem dobila eno najbl hudih daril za praznike. od maje. copatke! naredila jih je sama, jaz jih pa z največjim veseljem nosim. maja, respect! ;)