človek se v določeni točki življenja počuti, kot da stoji na vrhu sveta. svet se ti zdi kristalno jasen, preveva te filing, da te nič ne more vržt iz tvojega prestola samozavesti. preteklost je razčiščena, sedanjost zanimiva, prihodnost diši po novem in privlačnem. če bi živeli v ameriškem filmu, bi se v takem trenutku čez ekran začeli rolat napisi in igrala bi pocukrana osvobajajoča glasba… jah, sam kaj, k se ful mal folka pol vpraša, kaj se zgodi, ko se lepi junak in njegova izbranka odtrgata iz strastnega od poljuba, drug drugemu začneta filat svoje sranje in sčasoma podpišeta ločitvene papirje. ko te začnejo matrat stvari iz preteklosti, za katere sploh nisi vedu, da še lahko spet kdaj pridejo na površje, ko sedanjost postane rutina in preteklost izginja v kopreni megle.
reality check. wejki, wejki! kolo sreče se okreče in spet se znajdeš na dnu in si iščeš pot navzgor. jeba. in nč druzga. in kar je še večja jeba, je to, da se opisano kolobarjenje pojavlja na večih nivojih našega (no ja, vsaj mojega) lajfa. eno so uni mini mesečni in tedenski cikli, ko ti niha razpoloženje, druga - velik bl komplicirana - stvar pa so velika nihanja, ki trajajo lahko leta. in na dnu mejijo na pravo depro - tako, direkt za na kavč; na vrhu pa te popade totalen rush, cele mesce se lahko šopaš z energijo in na tem egotripu furaš multitask do meja svojih zmožnosti. in kar je najbl sick, je to, da cela kolobocija nima neke blazne zveze z zunanjim svetom in ljudmi, ki te obdajajo. lahko maš popoln job in najlepšega tipa, pa pride mim en trenutek, kratka epizoda, pogled, filing, karkoli; stisne gumbek in ‘puf!’ - down again…
sam nekak se je treba sprjaznit stem kolesjem, ker nenak ne kaže, da bi lahko v kratkem računali na kako okvaro. po dugi strani pa so lahko nihanja tud kul. če jih sprejmeš, posvojiš, odkrivaš … vsaj veš, da boš nekoč dosegel filing popolne sreče, pa tud če na račun najbl bizarnih depresij. in presenečenje, nepredvidljivost tega procesa nosi s seboj svojevrsten pridih skrivnostnosti. you never know what u’re gonna get. verjetno pa se človek s starostjo in izkušnjami navadi tudi na to in postane vdan v usodo. dobi svoj mir. nič več nihanja, nič več depresij, nič več srečnih egotripov.
verjetn tko tud mora bit.
Ni komentarjev:
Objavite komentar