mega3ce jackass

dve leti nazaj smo se ob tem času vozili s sankami! remember that?? lol

BLOGRES

BLOGRES - včeraj se je zgodilo ...
saj ne da sam pričakovala ne vem kaj. sem vmes stvar tudi že prespala - ampak bolj ko premišljujem, vedno bolj spoznavam, kako sama vase zaverovana in majhna je naša fdv-jevska medijska scena. vsi kar prekipevajo od samooklicane pomembnosti, stavek sploh ni stavek, če se ne začne z 'jaz' in zdi se da sta marketing in samopromocija, zavita v celofan brezbirižnosti in pristopa tipa 'jst sem tok kul, da mi u bistvu vi vsi tuki dol visite, sam če ste me pa že povabili, nej vam bo - itak vam bo pa takoj ratalo jasno, da sem JAZ car'. res me zanima od kod ta pristop glavnega na vasi, ki na mikroskopsko majhnem slovenskem medijskem prostoru tako nekritično greje vse naše MC-je.

in kako boleče v nebo vpijoča je drugačnost tujih predavateljev, ki so se nekje na poti do izgradnje lastne integritete naučili bebavo samohvalisanje in 'dol mi visi' govorico telesa zamenjati s skromno, a očitno visokokvalitetno predstavitvijo. vedno sem bila mnenja, da se dobro blago samo hvali. če veš, da si dober, tega tebi samemu pač ni potrebno izustiti ob vsaki priložnosti - se pa opazi samo po sebi, še posebej v mlakužah, kote je slovenija. še več, če čutiš potrebo po samohvali, potem prav gotovo nisi prepričan o svoji kvaliteti. očitno bo že držalo, da si na osebnem nivoju le najboljši lahko privoščijo skromnost.

eh, sicer pa - kaj pa vemo mi, mali blogerčki z zanemarljivo obiskanostjo in porazno majhnim številom klikov na svojih straneh tipa 'dragi dnevnik'.

mind catcher ...

zadnje čase, ko se mi poglavi podi tisoč in ena misel (ah, roko na srce, kdaj pa se mi ne?) vedno cincam preden objavim kak post na blogu. se vsedem k računalniku, odprem ventil, napišem - kein problem! - ampak, ko mi roka popelje miško do levega spodnjega kota, kjer se cinično smehlja 'publish post' knofek redno omahujem. potem ponavadi po stari modrosti 'skoči in boš splaval' neusmiljeno kresnem po miški in v življenje porinem še eno od svojih blodenj.
ampak filing se ob tem spreminja. ko je misel še v moji glavi, je le moja. lahko se po mili volji igram z njo - jo preobračam, gnetem, zanikam, skrivam, si dovolim celo, da sploh ni resnična; morda je le želja, iluzija, možen razplet ali zlovešč črni scenarij ... njen pravi obraz se razkriva le meni.
in potem, ko se odločim, da jo delim z drugimi, okameni - izgubi svojo prožnost, kameleonski značaj; s pristriženimi krili obstane v kraji in času. napisane in izgovorjene besede zvenijo drugače. postanejo del realnosti, ne da se jih vzeti nazaj ali zanikati, tam so. vsak jih razume po svoje in moja absolutna moč nad njimi je izgubljena za vedno.

za vsako stvar pride svoj čas

hecno, kako človek prenaša bulšit v življenju ...
neki časa se pustiš in igraš to igro, pa te malo nosi tok in kapljice polnijo posodo. ampak potem, ko je mera zares polna, ko kane odločilna kaplja čez rob, bi si mislil, da boš znorel, udaril po mizi in se začel dret - je reakcija poponoma drugačna. preprosto vstaneš in končaš to poglavje. ne najavljaš tega nikomur, se ne pogajaš, ne zganjaš drame, ne jokaš. greš. in to je to.

it's like a thunder without rain ... ... million pleasures but no satisfaction

sto vprašanj in odgovor na vsa je enak - ne vem.
zavpij, zajoči, deri se, preklinjaj, smej se, govori, objemi! ne gre.
so dnevi, ko preprosto ne čutiš nič. prazno.
je kot zatišje pred nevihto brez nevihte ...