happy endings

dolg dan. že zavito v odejo, pripravljeno za spanje, me prešine nepopisna želja po butasti romantični komediji. po tisti najbolj predvidljivi klaski 'boy meets girl', z bedastim zapletom in srečnim koncem. prebrskam med dvd-ji in najdem primeren dvd s filmom, ki ga še nisem uspela pogledati. uspeh zagotovljen. no, skorajda. po dveh urah, dveh čokoladnih tablicah, škatli keksov in kakavu zaprepadena obsedim na postelji. no happy end! ona zaživi na novo, on se preseli na drug konec sveta, napisi odjavne špice pa neusmiljeno režejo skozi ekran. in to naj bi bila moja tolažilna nagrada po celem dnevu. hvala lepa. tudi romantične komedije niso več to, kar so včasih bile. stvari včasih res nočejo iti po planu... tako kot v življenju ne moremo dobiti vsega, kar si želimo. očitno si moram tudi sama vbiti to v glavo.
znova in znova.

Humor

vedno sem se imela za osebo s specifičnim - tudi črnim - smislom za humor, ki se ne počuti prizadeto ob vsaki najmanjši pikri ali ironični opazki. vendar zadnje čase opažam, da humor izgublja svoje meje. kar naenkrat je v njegovem imenu dovoljeno prav vse. kot bi žaljivke, nesubtilne šale tipa 's kladivo po glavi' in zateženo nerganje postale življenjski slog, vse lično zapakirano z naslovom 'ima smisel za humor'.
seveda ni potrebno posebej poudarjati, da potem sama postanem zatežena, zapeta in zoprna, ker se ponujenemu repertoarju ne smejim. obstaja tanka meja med humorjem in neprimernimi izjavami - imeti slab dan še ne pomeni dovoljenja za prosto prestopanje iz ene strani na drugo. Bistvo dobrega športnega zezanja sta inteligenca in smeh ob pravem trenutku s pravo osebo, zdravilo za slab dan pa pogovor, spanje ali večerno pivo v dobri družbi. tudi za osebe z nalepko 'ima smisel za humor'.

over and over

ne samo, da premišljujem o obdobjih, glavo mi polnijo vzorci, ponavljanje dejanj in njih neizbežnost. kot da bi podoživljala en in isti dan v neskončnost, cepetala, kričala, si pulila lase, jokala, trepetala, upala, a se na koncu spet prebudila v eno in isto jutro. jutro, kjer poznam vsak zvok, vonj in neomajno slutnjo prihodnjega dne. vstopam v kožo bližnjih ljudi, zbiram drobce njihovih spominov in tujih prihodnosti, ki na koncu spolzijo skozi moje prste mojih dlani ne glede na vsa moja dejanja.

obdobja

danes premišljujem o obdobjih. O tistih življenjskih intervalih, ki se spontano rodijo, razvijajo ter trajajo ali hitro minejo. in o tem, kako jih začneš pogrešati šele takrat, ko jih ni več. Subtilni prepleti krajev in dogodkov v času se mi vedno tako močno vsedejo v srce, da njihove tihe, a neizogibne prelomne metamorfoze vsakič znova zmedejo in prizadanejo. Zdi se mi, da moj notranji korak nikakor noče ujeti njihovega samosvojega tempa: ali odidejo mnogo prehitro ali se jih - nezaželjenih otepam še dolgo. takrat jih lahko le nemočno opazujem in si na tihem zaželim, da bi bila daleč stran. tako daleč, da ne bi več premišljevala o zamujenih priložnostih, preteklih trenutkih, fantastičnih spominih in strahovih prihodnosti.

mega3ce jackass

dve leti nazaj smo se ob tem času vozili s sankami! remember that?? lol

BLOGRES

BLOGRES - včeraj se je zgodilo ...
saj ne da sam pričakovala ne vem kaj. sem vmes stvar tudi že prespala - ampak bolj ko premišljujem, vedno bolj spoznavam, kako sama vase zaverovana in majhna je naša fdv-jevska medijska scena. vsi kar prekipevajo od samooklicane pomembnosti, stavek sploh ni stavek, če se ne začne z 'jaz' in zdi se da sta marketing in samopromocija, zavita v celofan brezbirižnosti in pristopa tipa 'jst sem tok kul, da mi u bistvu vi vsi tuki dol visite, sam če ste me pa že povabili, nej vam bo - itak vam bo pa takoj ratalo jasno, da sem JAZ car'. res me zanima od kod ta pristop glavnega na vasi, ki na mikroskopsko majhnem slovenskem medijskem prostoru tako nekritično greje vse naše MC-je.

in kako boleče v nebo vpijoča je drugačnost tujih predavateljev, ki so se nekje na poti do izgradnje lastne integritete naučili bebavo samohvalisanje in 'dol mi visi' govorico telesa zamenjati s skromno, a očitno visokokvalitetno predstavitvijo. vedno sem bila mnenja, da se dobro blago samo hvali. če veš, da si dober, tega tebi samemu pač ni potrebno izustiti ob vsaki priložnosti - se pa opazi samo po sebi, še posebej v mlakužah, kote je slovenija. še več, če čutiš potrebo po samohvali, potem prav gotovo nisi prepričan o svoji kvaliteti. očitno bo že držalo, da si na osebnem nivoju le najboljši lahko privoščijo skromnost.

eh, sicer pa - kaj pa vemo mi, mali blogerčki z zanemarljivo obiskanostjo in porazno majhnim številom klikov na svojih straneh tipa 'dragi dnevnik'.

mind catcher ...

zadnje čase, ko se mi poglavi podi tisoč in ena misel (ah, roko na srce, kdaj pa se mi ne?) vedno cincam preden objavim kak post na blogu. se vsedem k računalniku, odprem ventil, napišem - kein problem! - ampak, ko mi roka popelje miško do levega spodnjega kota, kjer se cinično smehlja 'publish post' knofek redno omahujem. potem ponavadi po stari modrosti 'skoči in boš splaval' neusmiljeno kresnem po miški in v življenje porinem še eno od svojih blodenj.
ampak filing se ob tem spreminja. ko je misel še v moji glavi, je le moja. lahko se po mili volji igram z njo - jo preobračam, gnetem, zanikam, skrivam, si dovolim celo, da sploh ni resnična; morda je le želja, iluzija, možen razplet ali zlovešč črni scenarij ... njen pravi obraz se razkriva le meni.
in potem, ko se odločim, da jo delim z drugimi, okameni - izgubi svojo prožnost, kameleonski značaj; s pristriženimi krili obstane v kraji in času. napisane in izgovorjene besede zvenijo drugače. postanejo del realnosti, ne da se jih vzeti nazaj ali zanikati, tam so. vsak jih razume po svoje in moja absolutna moč nad njimi je izgubljena za vedno.

za vsako stvar pride svoj čas

hecno, kako človek prenaša bulšit v življenju ...
neki časa se pustiš in igraš to igro, pa te malo nosi tok in kapljice polnijo posodo. ampak potem, ko je mera zares polna, ko kane odločilna kaplja čez rob, bi si mislil, da boš znorel, udaril po mizi in se začel dret - je reakcija poponoma drugačna. preprosto vstaneš in končaš to poglavje. ne najavljaš tega nikomur, se ne pogajaš, ne zganjaš drame, ne jokaš. greš. in to je to.

it's like a thunder without rain ... ... million pleasures but no satisfaction

sto vprašanj in odgovor na vsa je enak - ne vem.
zavpij, zajoči, deri se, preklinjaj, smej se, govori, objemi! ne gre.
so dnevi, ko preprosto ne čutiš nič. prazno.
je kot zatišje pred nevihto brez nevihte ...

slab dan

kako vstati, ko zvoni budilka in ti v glavi šumi zvok neprespanosti preteklih dni?
kako prenašti celodnevno sedenje pred računalnikom in nerazumljive svetlikajoče se raznobarvne linije na črni podlagi, ki naj bi se na koncu dneva zlile v zajeten kup preglednih listov pomembnega načrta?
kako veselo kramljati v babji družbi, glasno naročati tortice in se smejati, ko pa pred očmi še vedno plešejo črte iz ekrana, ki so se na poti do končnih listov izgubile v pomanjkanju časa, volje in bolečih ramenih?
kako voditi sestanek, planirati nove naloge in polniti koledar naslednjih dni v preglasnem lokalu ob tretjem pivu, nepričakovanih nemih srečanjih, zoprnih telefonskih pogovorih in polni glavi bučnega ženskega smeha, ki še vedno odzvanja v ušesih?
kako po pomirjajočemu polnočnemu čaju, kavi, paradižnku, siru in slabi vesti, da pravzaprav nekomu kradeš dragocen čas, namenjem drugim pomembnejšim opravilom, izkazati hvaležnost za trpko družbo in objem?

na vesel in nasmejan dan bi bilo vse to otročje preprosto ...