sun city

dejan & co., uživali smo! ;)

4' 33''

kot smo na tem mestu nekoč že ugotovili - povedati je treba resnico, biti zvest sam sebi, ne glede na druge! zato bi včasih človek z največjim užitkom odprl vse ventile in se razpisal nad kakim nezaslišanim dejanjem neke tretje osebe, ki nas je prizadela ali nam naredila krivico. a tega preprosto ne naredi. a ne zaradi dotične tretje osebe, zaradi sebe! zato ta trenutek ohranjam nivo. molčim. a vseeno na glas povem: taki primeri obstajajo in neizrečena beseda naj se ne enači z odsotnostjo fenomena.

konferenca CGP

tadaaaa!
konferenca je dobila logotip in osnutke za majčke! vsi smo blazno zadovoljni, vse zasluge gredo Andreji Vekar. klanjamo se!

sonet

tole sem našla doma na zaprašenih policah

HIJENA
Vkup hitimo po savani,
vsem nam po želodcu kruli,
trop, ves mračen, se prihuli
blizu, kjer so levi zbrani.

In ti kralji, vsi mogočni
trgajo meso, kosti drobe
v prah, brez misli se maste,
ko plen ubijó, tam krvoločni.

Tudi mi bi radi bili
pri tej mizi, družno vsi,
ki vonj v nozdrvi živi sili

nam sladak, gorak. Zavoljo
lakote brezmejne misli ni -
podajmo se v smrt, v koljó.


LASTOVKA
Kot sneg, ki tiho beli vse doline,
pride zima nad življenja polno plan,
vse redkeje prebudi me svitli dan,
vse bolj se zdi, da nikdar več ne mine.

Temačno vzdušje kot črn nočni vran
veselo pesem grobo mi prekine,
z veseljem smeh mi vred v prepad odrine -
ves je svet z ograjo žalosti obdan.

Takrat razprejo se mi drobna krila;
proč od mraza in zloveščega hladu
zletim, pred svetom bi se rada skrila.

Saj preteklo še bo grenkega potu,
preden zimo v srcih bo stopila
ena lastovka pomladnega miru.


tole je nastalo pri pouku slovenščine v 3. letniku gimnazije, avtor prve pesmi je matej rajk, drugo sem napisala sama. v paru sta bili objavljeni v domačih vajah 2000/01, največje zasluge pa gredo, kot vedno, ko se govori o gimnazijskih letih, naši zlati tršici mateji gomboc.
fino smo se meli!

zobna miška

v sredo se je le zgodila moja nočna mora, za katero se je naposled izkazalo, da sploh ni za umret grozna ...
... no, ja.
po tričetrt ure injekcij, rezanja, čudnih vonjav, še bolj čudnih zvokov in približno sedmih šivih pri mojem zobnem kirurgu sem lažja za dva modrostna zoba! sledi dvodnevna agonija v bolečinah, krvavih blazinah in neprespanih nočnih urah, potem pa se stvar normalizira in človeku preseda le še dvojni obseg obraza z zajetnim podbradkom in pogled na slamico, po kateri zadnje dni konzumira zmiksano hrano. ni čudno, da vsi starši novorojenih otročičkov bijejo boje za vsak grižljaj, ki ga njihova vreščeča štruca uspešno pogoltne v svoj zbirčni želodec - tudi meni se ob faširanem brokoliju že pošteno kolca po konkretnem ugrizu v celo jabolko, ugrizu v karkoli pravzaprav!

in potem je tu še dobra stran cele zadeve. sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje toliko časa preležala v postelji! spim do pol dvanajstih dopoldne, mama me streže kot princesko (shout out za mojo herojsko mamo!!!), vsi so prijazni z menoj in mi velikodušno namenjajo prijazne besede! kadar pa sem sama s seboj, sežem po računalniku in sezono za sezono požiram Sex and the city. zanimivo, da si človek vzame čas zase in za lenobo šele takrat, ko se ruvajo zobje!

bo že držalo - zobna miška vedno prinese darilo! :)

ceterum censeo cartaginem esse delendam!

dones sem odpisala svoj zadnji izpit!!!!
in zdej bi morala bit vesela in ga pit v kakem bližnjem lokalu, pa sem preveč utrujena in preveč mi leži na duši naslednja zadeva: zastrašujoča je količina opravljenih izpitov, kjer profesorji študentom prodajajo bučke! včasih je veljalo na izpitih ravno obratno, da si ti, bogi študentek (ki se ti ni uspelo naučiti vse snovi), mislil, da boš s svojim blefiranjem nategnil prfoksa in se ob tem praviloma uštel, saj se starih mačkov pač ne da nategnit.
situacija se očitno obrača - čas polihistorjev, ljudi s širokim znanjem in Profesorjev (z veliko), ki jim človek brez oklevanja da rispekt je očitno minil. kaže se tendenca naduvanih povzpetnikov, ki jim je kaj malo za znanje svojih učencev. titule (ala dr., prof., doc. ...) pred imenom so postale predmet šopirjenja, kvalitetno podajanje snovi na predavanjih je tako ali tako izumrlo z izumom PowerPointa (ja, Bill Gates je umoril staro dobro tablo. Microsoft, hvala ti!), izpiti pa ... Sama zase brez problemov lahko trdim, da se mi ni problem učiti različnih zadev. ali ima vezo z mojim študijem ali ne - vse se da, če je le zanimivo in ima nek smisel. ampak zadnje čase ti profesorji (z malo!) od mene na izpitih zahtevajo poznavanje zastarelih statističnih podatkov; marginalnih dejstev, ki so v drobnem tekstu napisane v učbeniku na strani 247; dogovore tipa a,b,c,d,e,f, obkroži; da o mikroskopskih podrobnostih popolnoma nepomembnih stvari niti ne govorim! zdej pa mene zanima, če mi lahko kdo na tej gnili ljubljanski univerzi pove, zakaj je to tko blazn kul?!? kaj se je zgodilo s poglobljenim razumevanjem kompleksnih tematik, debatami, različnimi argumentacijami, esejskimi tipi vprašanj, zdravo kmečko logiko, interdisciplinarnostjo in povezovanjem snovi med seboj?
da spravim tale svoj traktat v očitno modernejšo obliko:

kakšen prijem bi uporabili pri dvigovanju kvalitete študija na ljubljanski univerzi? obkroži!
a) odpuščanje nesposobnih profesorjev
b) sprememba sistema, uvajanje zunanje evalvacije, zunanjh habilitacij in javnih razpisov za delovna mesta predavateljev
c) sodelovanje gostujočih tujih profesorjev v učnem procesu
d) uvedba šolnin in štipendijskega sistema ter s tem devize za večjo kvaliteto študija

˝Profesor, a je pri zadnjem vprašanju možnih več odgovorov?˝

v celofanu ali brez?

danes že cel dan premišljujem ali je fer, da v temle blogu objavim svoje občutke, pa četudi vem, da lahko s tem nekoga prizadanem. priznam - sede mi vsake par dni odpret svoj ventil in se razpisat o stvareh, ki mi rojijo po glavi. ampak, ali za zapisane besede tudi velja kak meni nepoznan kodeks? ali lahko v poste vključujem druge ljudi, svoje prijatelje, kolege in znance? ljudi, ki so mi blizu in jih najmanj na svetu želim prizadeti.
ali lahko pišem odkritosrčno in tvegam morebitne zamere, ali raje uvedem cenzuro in se zavoljo dobih odnosov odločim za varnejšo varianto in določene stvari zadržim zase? in nenazadnje, ali je to potem še moj ventil ali le še ena stvar, pri kateri je treba pazit na zunanjost?
po pravici povedano se še nisem čisto odločila ... vsekakor je treba za pisano besedo prevzeti odgovornost. zato zaenkrat ostajam zvesta sama sebi, pišem, kar mi leži na srcu, si sama zarisujem smiselne omejitve in se zato tukaj in zdaj že na začetku opravičujem vsem, ki moje zapiske (na tem blogu in drugod) jemljejo osebno. niso osebni! so le odsev mojega videnja različnih situacij - that's just me. like it or not.

včasih smučam hit, včasih pa počas

A niso smešni teli žuri, kjer so vsi okol tebe zadovoljni ob svojih kozarčkih z alkoholom, ti pa iz nevemkaterega razloga že ostajaš trezen ... Vsaj meni se takrat ponavadi zazdi, kot da sem zaprta v škatlo, ki se iz minute v minuto krči in grozi, da se bo zgrnila name in me pogoltnila v svojo notranjost. Zadrega nastale situacije pa se ironično skriva drugje: izhod iz zlovešče mučilne napravice je namreč le en obrat avtomobilskega ključa stran - včasih preprosto pač ni dan za družbo. a se tega človek zaradi obzirnosti do organizatorja zabave kar ne more in noče poslužiti. preprosto se ne spodobi! tud jaz bi najraje postrelila ljudi, ki jih povabiš na žurko in potem čez eno uro že začnejo vzdihovat, da so zaspani in vedno pogosteje pogledujejo proti uri. Zato človek pridno nazaj zapre vrata svojega klavstrofobičnega prostorčka, si nadene nasmeh na obraz in se prisili v uživanje celotnega dogajanja. Tako potem mimogrede mine kaka urica, dve, ob katerih dejansko tudi uživaš, malo počvekaš, zapoješ (ali pa tudi ne?) ali se zavrtiš na plesišču. In naposled notranji glasek le pritlehno in zmagoslavno proslavi svojo zmago, ko na avtobanu odšteješ tisti evro, dva za cestnino ...
Izkupiček?
Meglen spomin na zabavo, ki je nekomu pomenila veliko več kot tebi, tri ure manj spanca kot ponavadi in mešan občutek izkazane obzirnosti in spoštovanja do dobrega prijateljstva, saj veš da trud pravzaprav ni bil dovolj.

sama sem si kriva ... obljubim, da naslednjič vržem spalno vrečo na zadnji sedež in takoj po prihodu stankam vsaj eno veliko pivo!

reši se, kdor se more ...

pravijo, da je najboljša poteza, ki jo človek lahko naredi, ko ga prevevajo depresivne blodnje, da gre spat.
lahko noč.

za bonboniero

bonboniera,
kaj pa nikoli ne imeti ničesar? ne hoteti zaradi možnosti izgube, pomeni imeti in se še pritoževati nad tem ...

jaz pravim, hočem! pa četudi izgubim. na koncu si itak sam s seboj.