sonet

tole sem našla doma na zaprašenih policah

HIJENA
Vkup hitimo po savani,
vsem nam po želodcu kruli,
trop, ves mračen, se prihuli
blizu, kjer so levi zbrani.

In ti kralji, vsi mogočni
trgajo meso, kosti drobe
v prah, brez misli se maste,
ko plen ubijó, tam krvoločni.

Tudi mi bi radi bili
pri tej mizi, družno vsi,
ki vonj v nozdrvi živi sili

nam sladak, gorak. Zavoljo
lakote brezmejne misli ni -
podajmo se v smrt, v koljó.


LASTOVKA
Kot sneg, ki tiho beli vse doline,
pride zima nad življenja polno plan,
vse redkeje prebudi me svitli dan,
vse bolj se zdi, da nikdar več ne mine.

Temačno vzdušje kot črn nočni vran
veselo pesem grobo mi prekine,
z veseljem smeh mi vred v prepad odrine -
ves je svet z ograjo žalosti obdan.

Takrat razprejo se mi drobna krila;
proč od mraza in zloveščega hladu
zletim, pred svetom bi se rada skrila.

Saj preteklo še bo grenkega potu,
preden zimo v srcih bo stopila
ena lastovka pomladnega miru.


tole je nastalo pri pouku slovenščine v 3. letniku gimnazije, avtor prve pesmi je matej rajk, drugo sem napisala sama. v paru sta bili objavljeni v domačih vajah 2000/01, največje zasluge pa gredo, kot vedno, ko se govori o gimnazijskih letih, naši zlati tršici mateji gomboc.
fino smo se meli!