lulanje

sem pojav opazila tudi jaz, ampak sama ne bi mogla bolje povedati!
espila - you rock!
klik

lajf je borba

zanimivo, kako karantena po hitrem vrtiljaku dogodkova vpliva na človeka ... razrežejo ti pol čeljusti, zašijejo rano in te s slavnim 'hladit, počivat in nikamor ven hodit' pošljejo domov.
in potem ležiš. sam. vse te boli, niti toliko moči nimaš, da bi preklel ves svet. preklel, ker se naenkrat dogaja tolko stvari, ker so vse izven dosega tvoje volje ali vpliva, ker ne moreš kričati, jokati, kaj šele govoriti. dobesedno. potem zaspiš. in mine dan, dva, tri. telo se celi. 'pa se celi tudi ostalo?' se oglasi nekje v tebi.
seveda se. le občutek je drugačen. ljudje smo čudna bitja. takoj vemo, ko mine fizična bolečina. ne boli me več in že tečeš naprej. a z notranjo je drugače. odhaja počasi in za seboj vedno pušča sledi. tudi ko je ni več, jo še vedno čutim. je kot vonj - parfum, ki ga zaznaš še dolgo po tem, ko je zapustila prostor.
a tudi ta sčasoma zbledi. zato zdaj že preganjam dolgočas, lovim nove ideje in odštevam ure, da ponovno ugledam luč sveta!

wag the dog*

včasih počnem neumne stvari.
se zavestno pustim vleči za nos. dovolim nekaterim ljudem, da vplivajo na moje odločitve, pa čeprav sama dvomim v njihovo pravilnost. in vem, da si vsakič znova rečem 'ne bom več' - a kaj ko je tako prekleto težko. saj bi drugi na mojem mestu storili enkako, se tolažim ... a v brezpogojnem hlastanju za svojimi predstavami in v moji že pregovorni neučakanosti, me od časa do časa skušnjava premami. odidem s tokom in tvegam. pa bo, kar bo.
špela, danes je bila ena takih situacij - upam, da razumeš. ne vem zakaj ti sploh pišem tole, sploh pa ob tej uri. no, ja - lažem. vem. pa o tem kdaj drugič.

* "Why does a dog wag its tail? Because a dog is smarter than its tail. If the tail was smarter, the tail would wag the dog."

pusti, naj te nosi voda

ko sem utrujena, se mi včasih vse okrog mene zazdi težje, skrivnostno in megleno ...
v temnih barvnih odtenkih počasnega posnetka in kliče po opojni melanholiji. groteskna mamljivost, ki vabi naj se prepustim. zaslišim nenavadno domačo, prijetno, a hkrati strašljivo pesem odisejevih siren, naj odjadram v svoj svet zasanjane samote, podložen z mehkim vinsko rdečim žametom, ki ga polnijo skrivnostni odmevi, prebliski preteklosti ter iluzije prihodnosti. ležim na postelji, skrčena; vse se vrti na vrtiljaku mojih misli, poslušam bizarne stihe poezije ob spremljavi mehkih melodij kitarskih strun. od strahu na plan prikličem slano toploto, ki kmalu pokrije obraz in me zaščiti pred celim zunanjim svetom. sem le jaz.
trenutek, kot vsako zdravilo - v majhnih količinah toplo zasilno zavetišče in poguben labirint, če ga nisi sposoben v pravem času silovito odsloviti, kot da ti nikoli ni nič pomenil ...

prazniki

a je še kdo na tem svetu tak kot jaz in mu grejo prazniki blazno na jetra?
pa ne gre za to, da jih ne bi marala že od vsega začetka, samo zato, ker so. sploh ne.
gre za občutek prisiljenega prijaznega sobivanja, ki naj bi ga občutili vsi in se potem čudno gledamo, ko večini ne uspe. kje pa piše, da moram ravno 8. aprila 2007 sedeti za obloženo mizo z nasmehom na ustih in iskrico v očeh s filmsko očarljivim nasmeškom na ustnicah ugrizniti v slasten zajtrk?
in gre tudi za bistvo praznikov, ki pravi, da hrana in vzdušje nista prava poanta. sta le morebitni stranski produkt, ki pride šele takrat, ko opravimo z vsemi ostalimi, res bistvenimi stvarmi. ljudje ju vse prepogosto zamenjujemo za glavno stvar, ki pa je od tu še daleč. nihče se ne poglobi vase - vsi si raje skačemo po glavi, utrujamo s svojimi problemi, težimo z umetnimi nasmehi in pričakujemo, da bomo doživeli TISTO ... sorry, no can' do. zato že dva dni poležavam doma, ne vem, kaj bi počela in se na smrt dolgočasim. ne težim nikomur, se držim zase ter upam, da čim prej mine. in priznam, morda se iz čiste trmaste žlehtnobe niti nočem potruditi. se podredim tej igri in tokrat zavestno sprejmem svoj del krivde - za spremembo izberem lažjo pot; raje to, kot boleče spreobračanje ljudi, ki mu ni videti konca.
tako - ne maram šunke ... pa pika.

krajinarski pohod

evo, pa smo dočakali.
Izola

'teeeej ...

zamišljena sem odšla iz današnjega petkovega večernega pivička v mestu ... če boli prijatelja, boli tudi mene - še posebej pa, če gre za prijatelja s tako zgodovino.
sprejemamo odločitve in upamo, da nas te pripeljejo na cilj. zaman je iskati priložena navodila, zato ponavadi odločanje ni lahko. stisnit zobe, bit zvest samemu sebi, ne biti zadovoljen z nič manj kot najboljšim in nasloniti glavo prijatelju na ramo je največ in najmanj kar moramo in smemo pričakovati ...

high on life

včasih se mi zdi da živim v poplavi skušnjav - pa ne tistih klasičnih, ki vsakomur pridejo kdaj pa kdaj na misel - packi, ne govorim o tem! ;)
v mislih imam življenjske situacije, v katere človek zaide in se že od vsega začetka zaveda, da se ne morejo dobro končati. se ne bo išlo po planih, spet bo na koncu vse obrnjeno na glavo, obešanje po prijateljevih ramah, v jok in na drevo ...
pa kaj, če je je občutek tako nepopisen! zadeta od življenja, od izkušnje, od občutka, za katerega vem, da ne bo dolgo trajal; da je pristen le v moji glavi.
je fer, da ga izkoristim?