daljnogled vol.2

stojim na balkonu svojega stanovanja. sobota je. sama se lenobno pretegujem in pijem dišečo kavo v soju prvih žarkov. časopis, mehki copati in nezgrešliv vonj poletne jutranje ure, ki tako močno diši po dvojini. odtavam z mislimi v pretekle dni - izlet, večerja, štetje zvezd, domači kino in ... ko že podvomim v resničnost vsega, mi pritrdi ropot iz sobe. senca oplazi rob balkonskih vrat in vem, da je vse res.
tudi, če bo tako, bo dobro ...

zgornji pogled skozi daljnogled posvečam enemu izmed najzvestejših bralcev tega bloga v zadnjem času - da ne bo izgubil upanja v mojo prihodnost ;)

daljnogled

danes sem nenapovedano spoznala dve nenavadni ženski. stari prijateljici v zrelih letih. obe sposobni, uspešni in neodvisni. ločeni. sta nagnali svoji malo slabši polovici, razlog očitno ni več pomemben. pravzaprav pozabljen.
sta mami, vsaka s svojo odgovorno službo, a se tu vsakdanjik zanju ne konča. potujeta, hodita po izletih, žurata, se ne obremenjujeta in uživata! besed kot so na primer babji žur' in 'martini party' nista pokopali v svojo malo črno skrinjico bolečih izkušenj preteklosti! kljubujeta neizprosnim pravilom naše doline šentflorjanske in živita v zapiku življenja. stop igra! kjer ni računice rezultatov in pričakovanj. šteje le izkušnja in pogum.
je že tako, da se ti najboljše stvari zgodijo nepričakovano, a po švicarsko točnem kozmičnem voznem redu. tako sem danes dobila vpogled v enega od možnih razpletov svoje prihodnosti. in je blo kul! :)

Menart je car! Croquis ...

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv -
življenja otipljiva prispodoba.
V kozarčku konjak; nizko izpod roba;
in lužica tam, kjer se je polil.

Prst čopič je in lužica paleta;
lenobno rišem: hišica, drevo,
nad hišo sonce, klopica pred njo
in roža, ki ob roži se razcveta.

In še stezica, ki drži od hiše
in lepa žena, ki med rože leže…
A v tem natakar vljudno predme seže,
pobere vse in mizico pobriše.

In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,
kako opleta sem in tja s prtičem
in skoraj žalostno za njim zakličem:
"Gospod natakar, še en konjak, prosim!".

pred očmi, pa ne poznaš!

ha, fotošoparji - a ste poznal tale trik?

http://www.creativetechs.com/tips/tip_movies/PS-BackgroundEraser.mov

www page countdown!

še nekaj malega dni in dokončno bo postavljena spletna stran našega skupnega projekta! po najnovejših prognozah se je porod začel danes, dete pa bo samostojno in suvereno zadihalo v torek, 20. marca (meni potrpljenje res ne gre od rok ...)
www.life-conference.eu

spet

sovražim, da me vsakič sproti potegne s seboj.
sovražim, da se ne morem zadržati.
sovražim, da nikoli ne morem odreagirati z razumom.
sovražim, da se vedno znova ponavlja ista zgodba.
sovražim, da na na koncu vedno jočem ...
... in ljubim, da mi vedno znova uspe zbrati moč in se podati na enako pot.

IKEA do Tokia!

sreča

sprašujem se, kako je možno, da človek pride tako daleč ...

ko koraki postanejo rutina, nič več ne iščeš novih ciljev, nič več radosti in spontanih dejanj. ne samo, da ne zaupaš več svojemu notranjemu glasu, še slišiš ga ne več. živiš kot programiran robot iz dneva v dan, na vsa vprašanja odgovarjaš enako, po ustaljenem vzorcu - ne na levo ali na desno, bog ne daj spoti; raje udobno in varno po avtoceti, ki si jo gradil pretekla dolga desetletja. kričiš, a si pereš možgane in si lažeš, da ne gre drugače, da si pogumen in zvest zamemu sebi. v resnici pa se še skregaš in udariš po mizi vsakič na enak način. z enakimi besedami. z enakim vrstnim redom. z enakim rezultatom - brez rezultata. ali nagon po preživetju pomeni ostati na zatohlem varnem mestu ali oditi in poskusiti znova, ko ni več kaj izgubiti?

ali je sreča res občutek, ki ga lahko dolgujemo nekomu drugemu?
staršem, otrokom, prijateljem, partnerju? ali srečo v svojem ozkem ego svetu vsak zasleduje sam? ni bolj pošastnega pritiska, kot občutek, da svojo srečo nekomu dolguješ. je čustvena manipulacija, ki ji ne ubežiš. morda ni izkazana neposredno 'moraš biti srečen!', morda jo začutiš sam, ker vidiš kaj vse je nekdo naredil za to, da bi jo ti našel. ali zgolj zato, ker se ti zdi, da družba to pričakuje od tebe.

smešno, kako vsi živimo v zmoti. kako težko jo je videti, ko pa je vse tako kristalno jasno - z njo se ne trguje, ne dolguje in manipulira. nihče je ne prinese ali najde, pride sama od sebe. prikrade počasi, a z vso gotovostjo tega sveta. pomeni zmožnost svobodne izbire in dinamičnost življenja. ustaljenost rutine pod pretvezo miru je sreča zlomljenih ljudi.