sreča

sprašujem se, kako je možno, da človek pride tako daleč ...

ko koraki postanejo rutina, nič več ne iščeš novih ciljev, nič več radosti in spontanih dejanj. ne samo, da ne zaupaš več svojemu notranjemu glasu, še slišiš ga ne več. živiš kot programiran robot iz dneva v dan, na vsa vprašanja odgovarjaš enako, po ustaljenem vzorcu - ne na levo ali na desno, bog ne daj spoti; raje udobno in varno po avtoceti, ki si jo gradil pretekla dolga desetletja. kričiš, a si pereš možgane in si lažeš, da ne gre drugače, da si pogumen in zvest zamemu sebi. v resnici pa se še skregaš in udariš po mizi vsakič na enak način. z enakimi besedami. z enakim vrstnim redom. z enakim rezultatom - brez rezultata. ali nagon po preživetju pomeni ostati na zatohlem varnem mestu ali oditi in poskusiti znova, ko ni več kaj izgubiti?

ali je sreča res občutek, ki ga lahko dolgujemo nekomu drugemu?
staršem, otrokom, prijateljem, partnerju? ali srečo v svojem ozkem ego svetu vsak zasleduje sam? ni bolj pošastnega pritiska, kot občutek, da svojo srečo nekomu dolguješ. je čustvena manipulacija, ki ji ne ubežiš. morda ni izkazana neposredno 'moraš biti srečen!', morda jo začutiš sam, ker vidiš kaj vse je nekdo naredil za to, da bi jo ti našel. ali zgolj zato, ker se ti zdi, da družba to pričakuje od tebe.

smešno, kako vsi živimo v zmoti. kako težko jo je videti, ko pa je vse tako kristalno jasno - z njo se ne trguje, ne dolguje in manipulira. nihče je ne prinese ali najde, pride sama od sebe. prikrade počasi, a z vso gotovostjo tega sveta. pomeni zmožnost svobodne izbire in dinamičnost življenja. ustaljenost rutine pod pretvezo miru je sreča zlomljenih ljudi.