včasih smučam hit, včasih pa počas

A niso smešni teli žuri, kjer so vsi okol tebe zadovoljni ob svojih kozarčkih z alkoholom, ti pa iz nevemkaterega razloga že ostajaš trezen ... Vsaj meni se takrat ponavadi zazdi, kot da sem zaprta v škatlo, ki se iz minute v minuto krči in grozi, da se bo zgrnila name in me pogoltnila v svojo notranjost. Zadrega nastale situacije pa se ironično skriva drugje: izhod iz zlovešče mučilne napravice je namreč le en obrat avtomobilskega ključa stran - včasih preprosto pač ni dan za družbo. a se tega človek zaradi obzirnosti do organizatorja zabave kar ne more in noče poslužiti. preprosto se ne spodobi! tud jaz bi najraje postrelila ljudi, ki jih povabiš na žurko in potem čez eno uro že začnejo vzdihovat, da so zaspani in vedno pogosteje pogledujejo proti uri. Zato človek pridno nazaj zapre vrata svojega klavstrofobičnega prostorčka, si nadene nasmeh na obraz in se prisili v uživanje celotnega dogajanja. Tako potem mimogrede mine kaka urica, dve, ob katerih dejansko tudi uživaš, malo počvekaš, zapoješ (ali pa tudi ne?) ali se zavrtiš na plesišču. In naposled notranji glasek le pritlehno in zmagoslavno proslavi svojo zmago, ko na avtobanu odšteješ tisti evro, dva za cestnino ...
Izkupiček?
Meglen spomin na zabavo, ki je nekomu pomenila veliko več kot tebi, tri ure manj spanca kot ponavadi in mešan občutek izkazane obzirnosti in spoštovanja do dobrega prijateljstva, saj veš da trud pravzaprav ni bil dovolj.

sama sem si kriva ... obljubim, da naslednjič vržem spalno vrečo na zadnji sedež in takoj po prihodu stankam vsaj eno veliko pivo!